Postavitev & ciljna skupina

V Pragi se prostovoljci Letokruha poznajo že nekaj let, a v Sanjski soseski so se okrepile vezi med njimi in lotili so se novih dejavnosti. Med drugim je projekt ponudil novo obliko in metodo, tj. pripovedno kavarno. Starejši so se srečali v klubski hiši, da bi pripovedovali zgodbe iz svoje mladosti. 

Letokruh je kot uradni začetek sosedske skupine v okviru projekta Dreamlike Neighbourhood (slov. Sanjska soseska) izvedel prvo pripovedno kavarno. Cilj je bil razbiti začetno zadrego in spodbuditi udeležence, da komunicirajo kar se da sproščeno. Udeležence so prosili, naj v kavarno prinesejo fotografije iz otroštva in predstavijo zgodbe v povezavi z njimi.

Čustva in spomini, povezani s fotografijami, so seveda povezali starejše, odpravili začetno nelagodnost, spodbudili komunikacijo. Dejstvo, da je eden od prostovoljcev prevzel vlogo moderatorja, je sprožilo živahno razpravljanje. 

Ker so se pripovedne kavarne izkazale kot zelo uspešne, so odtlej potekale redno in na različne teme: udeleženci so na primer »potovali« v različne dele sveta in si med seboj izmenjali spomine na potovanja v času komunističnega režima. Takrat je bilo mogoče potovati v tujino le zelo redko, če pa je komu to le uspelo, je bilo potovanje povezano z razburljivimi zgodbami in izkušnjami. Pripovedi o teh izkušnjah so bile nadvse zabavne.

Pred božičem so udeleženci pripravili srečanje na temo otroških tradicij. Člani/ce skupine so si pripovedovali o tem, kakšne jedi so pripravljali na božični večer. Med seboj so si izmenjali recepte za peko piškotov. Pripovedovali so božičnih pesmih in o tem, kaj so bila najbolj priljubljena darila ob tem prazniku. 

Razen v pripovednih kavarnah so se udeleženci vsake toliko časa sestali tudi brez pripovedne teme. Ta srečanja so imenovali »klepeti«. Udeleženci so sami določili, kdaj se bodo srečali, tema za klepet ni bila določena vnaprej, pojavila se je spontano. Ti samo organizirani neformalni klepeti so prispevali k boljši samozavesti skupine.